INTERVJU

Ali se bomo postavili za javno dobro ali nam bodo podobo države krojili zasebni interesi

Koper, 5. februar 2019

V minulih številkah Primorskih odmevov smo začeli s serijo intervjujev s primorskimi poslanci v Državnem zboru Republike Slovenije. Tokrat smo se pogovarjali z Matejem Tašnerjem Vatovcem, ki v svojem drugem mandatu poleg vloge poslanca Levice opravlja tudi vlogo vodje njene poslanske skupine.

Obalainfo

Foto: Osebni arhiv

Menda ob prvi kandidaturi za poslanca niste pričakovali izvolitve. Kako ste se sploh odločili za kandidaturo in kako ste se spoprijeli s presenečenjem ob izvolitvi?

Leta 2014 smo najprej sodelovali na evropskih volitvah, tudi stranka oziroma koalicija je bila ustanovljena takrat, zato so bila pričakovanja usmerjena bolj v to, da skušamo v javnem prostoru začeti razpravo o drugačnem družbenem sistemu, s katerim bi naredili prehod v bolj pravično družbo … Upam si trditi, da nihče v tistem trenutku ni pričakoval rezultata, ki smo ga dosegli na državnozborskih volitvah, vsekakor pa smo vsi kandidirali s ciljem, da v primeru izvolitve začnemo spreminjati stvari na bolje.

In to je bilo presenečenje, ne le za stranko, temveč tudi za javnost, ne nazadnje so nas tako tudi označili – kot veliko presenečenje tistih volitev.

Kar se tiče kandidature pa tako: sem ustanovni član stranke zaradi naših ciljev in vrednot. Uresničevanje teh ciljev pa je bil osnovni povod za mojo kandidaturo.

V prvem mandatu ste bili z 31. leti med najmlajšimi poslanci, a ste hitro opozorili nase s svojimi predlogi in nastopom. Ste bili vedno tako samozavestni oziroma koliko je na vaše nastope vplivalo članstvo v Levici?

Javnega nastopanja se deloma priučiš, sicer pa prihajam iz akademskih vod, kjer je javno nastopanje del «posla«. Najbrž pa moj nastop odseva tudi to, da verjamem v idejo. S podobnimi vprašanji sem se ukvarjal že pred poslansko funkcijo, ne nazadnje tudi študijsko, in prepričan sem, da je tvoj nastop bolj suveren, če govoriš o stvareh, v katere verjameš.

Je v drugem mandatu delo lažje? Vam še vedno ponuja dovolj izzivov?

Seveda se zaradi minulih štirih let nekoliko lažje znajdeš v vseh mehanizmih, so pa okoliščine bistveno drugačne. V tem mandatu imamo manjšinsko vlado, s katero Levica sodeluje oziroma prispeva s svojimi projekti. Ob tem je tudi moja nova vloga kot vodja poslanske skupine nekoliko drugačna.

Tako da je za celotno skupino (in stranko) drugače. Če smo se v preteklih štirih letih zelo hitro priučili te obrti in skušali v takratni vlogi jasne, a še vedno konstruktivne opozicije, te veščine piliti, ne nazadnje tudi zakonske in druge predloge, zdaj to osnovo imamo in lahko na njej gradimo. Prav zato smo se tudi odločili za sodelovanje z vlado, v bistvu pa naš status ostaja enak, saj smo še vedno opozicijska stranka, ki pa skuša prispevati svoj delež k izboljšanju stvari.

Bi lahko pojasnili, kako dojemate to sodelovanje z vlado, zunaj koalicije?

Naš status je zelo podoben tistemu v prejšnjem mandatu. Naša stališča in načela se niso spremenila. Stvari, s katerimi se ne strinjamo, pač ne moremo sprejeti, zato je naše članstvo na notranjem referendumu sodelovanje v vladi zavrnilo. Levica se pač ne more podpisati pod imperialistično obrambno politiko, omejevanje migracij, postavljanje varnosti nad vse ostalo, negativni odnos do beguncev in podobno. Smo pa videli potencial v sodelovanju z največjo vladno stranko. Zaradi tega razumem, da je nekaj nejevolje v ostalem delu opozicije, ki opozicijsko držo razume predvsem ali zgolj kot nagajanje in nasprotovanje večini predlogov, ki pridejo z vlade, po drugi strani pa tudi nejevoljo pri koalicijskih partnerjih, ker nas dojemajo kot nekakšne privilegirance. A mi smo ta dogovor postavili na določenih načelih in zavezah, ki smo jih do sedaj tudi izpolnili. In s tem dogovorom so se vsi strinjali.

Nekje ste dejali, da gre v parlamentu samo za preštevanje in dvigovanje rok, vi pa pogrešate razprave z argumenti. Je v novi sestavi kaj drugače?

Do takšnega stanja je privedel koncept politike, kjer koalicija dobi večino, državni zbor pa je le formalni prostor, kjer se sprejema zakonodaja. Večji del odločanja, čeprav po ustavi temu ne bi smelo biti tako, je na vladi, torej na izvršni veji.

Ta mandat je drugačen, ker vladna koalicija te večine nima. To pomeni, da mora prihajati do konsenzov. Nekaj razprav je že bilo, a še vedno jih je premalo. Parlament bi moral dobiti bistveno večjo vlogo, za to pa je odgovoren sam. Moral bi si izboriti večje pristojnosti.

Obalainfo

Foto: Osebni arhiv

Kaj za nek kraj pomeni, da ima poslanca v državnem zboru, in koliko njegovega dela naj bi bilo posvečenega interesom kraja v primerjavi s tistimi za vse državljane? Ali lahko pri tem pride do konflikta interesov?

V Istri še vedno vlada močan občutek, da Ljubljana dela stvari po svoje, zato je dobro, da poslanec iz lokalnega okolja opozori na stvari, ki se dogajajo tukaj, saj najbrž tudi bolje pozna potrebe nekega kraja. Prav tako lahko z naslavljanjem stvari, ki so pomembne za lokalno okolje, vlije nekaj zaupanja v funkcijo kot tako in v to, da se lahko tudi v Ljubljani odloča o stvareh, ki so pomembne za nek kraj. Kljub vsemu pa moramo vedeti, da gre za državno politiko. Državni zbor bi moral delati za dobro vseh. Vsak poslanec, ne glede na to, od kod prihaja, na koncu sprejme odločitev, ki bo vplivala na dva milijona prebivalcev.

Kako ste se v času študija znašli v filozofskih vodah?

Za filozofijo sem se začel zanimati že v srednji šoli, ko sem začel samoiniciativno brati filozofska dela, saj na programu ekonomskega tehnika nismo imeli filozofije. Še bolj sem se ji posvetil med študijem, saj se kulturne študije naslanjajo na temelje v filozofiji, tako da je odločitev za podiplomski študij filozofije bila jasen korak naprej.

Vam spoznanja iz filozofije kaj pomagajo pri iskanju odgovorov na družbena vprašanja, s katerimi se soočate pri vašem delu?

Filozofija je ena ključnih ved za pomoč pri razumevanju družbe in sveta. S študijem filozofije se predvsem naučiš analitičnega razmišljanja, povezovanja stvari, razumevanja konceptov na drugačen način. Tudi argumentacijsko so koncepti, s katerimi se filozofija ukvarja, zelo uporabni pri delu v parlamentu.

Bi morali imeti več filozofov v parlamentu?

Vsekakor. Vsaj toliko kot pravnikov (smeh).

V doktorski disertaciji ste proučevali okoliščine za vzpon in padec domišljije. V njej govorite o pozabi domišljije. Zakaj ravno ta tema? Kaj ste ugotovili? S čim smo zamenjali domišljijo in zakaj?

Moja disertacija je na nek način pogled na tisti preskok, ki se je zgodil ob koncu sedemdesetih, ko se je z vzponom Thatcherjeve in Reagana začela močno vzpostavljati neoliberalna logika. Zdi se mi, da se je takrat začel krhati odnos do pomena humanistike ali družbenih znanosti, predvsem pa umetnosti in drugih načinov izražanja. Ob tem izhajam iz del različnih filozofskih avtorjev, predvsem Gillesa Deleuza, ki so poudarjali družbeni potencial literature, poezije, umetnosti in filozofije. Ta potencial se je kazal v njihovi moči spreminjanja ali vsaj pretresanja »statusa quo« v družbi, najbolj izrazito pa se je pokazal v študentskih gibanjih leta 1968.

Ta družbeni potencial se je začel krhati z vzponom kreativnosti, ki jo diktira neoliberalna logika. Izrazito poudarjanje, skorajda vsiljevanje potrebe po kreativnosti je privedlo do ključnih težav, s katerimi se soočamo še danes. To so prekarizacija in izredno brutalen individualizem.

Ko je kreativnost prevzela osrednjo vlogo v družbi, se je odgovornost države, ki je do takrat skrbela za osnovne potrebe državljank in državljanov – jih servisirala na področju zdravja, šolstva, sociale -, začela krhati in prenašati na posameznike.

Domišljija, ki jo razumem kot nekaj, kar pri nekem ustvarjanju – najsi bo to filozofskem ali umetniškem – presega trenutne družbene okvirje in kaže na možnost spremembe, je z diktatom, da mora biti vsak kreativen, poskrbeti zase, si ustvariti svoje delovno mesto, svoj hobi, svoj način izražanja, povsem onemogočena, saj človek preprosto nima časa, da bi se posvečal razmišljanju o družbi. Za piko na i pa je postal tudi odgovoren za vse, tako za uspeh kot neuspeh, država pa te odgovornosti nima več.

Kakšno vlogo ima domišljija pri vašem delu v parlamentu? Vi niste pozabili nanjo?

Ne (smeh). Domišljijo vsebuje že sama vizija poslanstva Levice. Več kot očitno so naša stališča drugačna od večine. V slovenskem političnem prostoru ni velikih razlik v stališčih do osnovnih vprašanj, v političnem spektru so te nianse zelo nežne. Domišljija pa ti omogoča pogled »out of the box«.

Jasno je, da imamo težave, družbeni in ekonomski sistem, v katerem živimo, ne deluje. Posledice so izgoreli ljudje, ki nimajo nobene socialne in zdravstvene zaščite. Ravno ta pogled onkraj tega sistema in hkrati konsenza, da je to edini možen pogled na svet, je odraz domišljije in tudi ključno orodje za premik na bolje. Posledice politik, ki so nastale na osnovi tega konsenza, čutimo še danes, zato je treba pogledati dlje in iskati rešitve drugje. Te rešitve so v kritiki sistema, ki je pripeljal do teh težav.

V začetku leta je DZ s 56 glasovi za in nobenim proti podprl novelo zakona o minimalni plači, ki ste jo ob podpori koalicijskih poslanskih skupin pripravili v stranki Levica. Polemik o domnevnih nevarnostih ob dvigu minimalne plače je bilo ogromno. Kakšna je bila pot zakona od priprave do sprejetja z vaše perspektive?

Sama priprava je bila dokaj preprosta. Koncept smo namreč izdelali že v prejšnjem mandatu, večkrat smo tudi predlagali te rešitve v zakonski obliki, na poti pa je bilo kar nekaj čeri. Ena glavnih je bil odpor predstavnikov delodajalskih zbornic, ki nas dojemajo kot nekakšno protigospodarsko stranko, kar nikakor ne drži. Zavedamo se, da je gospodarstvo pomemben vidik in ga je treba spodbujati z razvojem ter z delovnimi mesti, ki imajo visoko dodano vrednost. Slednje pa ravno te gospodarske zbornice onemogočajo, ker pristajajo na model poceni delovne sile z zelo preprostimi panogami, v katerih je dodana vrednost zelo nizka. Posledica je seveda tudi ta, da smo nekonkurenčni z razvojnega vidika.

Ta odpor je upočasnil sprejemanje zakona, ker je vlada želela uresničiti ta famozni socialni dialog, čeprav vemo, da se ukrepi, kot je dvig minimalne plače, nikoli niso zgodili s privolitvijo vseh treh socialnih partnerjev, in čeprav vemo, da so gospodarske zbornice apriori strogo proti. Posledica težnje po socialnem dialogu je sprejetje nekoliko spremenjenega zakona – mi smo hoteli, da se izločitev dodatkov iz minimalne plače zgodi takoj, tako pa se bo zgodila postopoma, v treh letih, a smo kljub temu zadovoljni.

Politiki pogosto govorijo o tem, kako si želijo, da bi imeli prebivalci dostojne plače, ampak, svarijo, takšni posegi vedno vplivajo na vse druge postavke. Gre za vprašanje prioritet države?

Ti »ampak« niso nič drugega kot hinavščina, ki je vseprisotna. Stvari se da doseči, tudi zakon o minimalni plači je dokaz za to. Dobro, nekateri so z zelo stisnjenimi zobmi pritisnili »za«, a država se ne bo podrla, nekaj dobrega je bilo narejenega za ljudi in dokazali smo, da se tisto, česar se ni nikoli dalo, da narediti. Ključ našega zakona je t.i. formula za minimalno plačo, ki bo stopila v veljavo leta 2021. Ta pravi, da mora biti minimalna plača vsaj 20 odstotkov višja od minimalnih življenjskih stroškov. Ni dovolj, je pa vsaj neka varovalka. Razlog, da se stvari ne da, se skriva v pomanjkanju volje spopasti se z različnimi interesnimi skupinami. Pri minimalni plači so to bili predstavniki kapitala, v zdravstvu so konstantne bitke s tistimi, ki imajo od zdravstvenega sistema koristi kot zasebniki, podobno je na vseh področjih družbenega življenja. Vprašanje je torej, ali bomo pristajali na to, da nam podobo države krojijo zasebni interesi ali se bomo postavili za javno dobro.

Obalainfo

Foto: Osebni arhiv

Na neustrezno zakonodajo in nujnost njene spremembe ste s pobudo, ki ste jo prav vi vložili na vlado, znova opozorili ob zadnji sodbi koprskega višjega sodišča v primeru sojenja zaradi posilstva. Kaj je nujno spremeniti v kazenskem zakoniku in kako?

Kazenski zakonik opredeljuje dejanje posilstva na zastarel način. Slovenija je ratificirala konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami, v kateri je jasno izpostavljeno, da je treba natančneje definirati, kaj pomeni posilstvo. Trenutna definicija v kazenskem zakoniku ne predvideva okoliščin, ki so bile prisotne v novogoriškem primeru – nezavestnost žrtve, neprisotnost, omamljenost, slabotnost. Slednja je pri nas celo obravnavana kot olajševalna okoliščina.

Pobuda je sicer bila vložena ob zadnjem medijsko izpostavljenem primeru, a tudi stroka že dolgo opozarja na težave, ne nazadnje tudi sodišča težko operirajo na osnovi takšne zakonodaje, saj sodbe zaradi pomanjkljivih definicij z lahkoto spodbijajo. To je treba nujno spremeniti, prav tako pa naše dojemanje posilstva. Še vedno se mi zdi, da nanj ne gledamo kot na zelo resno dejanje, ki zaznamuje človeka vse življenje, ne nazadnje imamo tudi relativno nizke kazni za posilstvo, velikokrat pa se celo zgodi, da storilci niso obsojeni.

Kakšno je vaše mnenje o problematiki pristaniških delavcev v Luki Koper? Je tristebrni model prava rešitev?

Resne pomisleke smo imeli že, ko je uprava začela z razvojem tristebrnega modela. Prvi steber, ki zajema direktno zaposlovanje, je edini, ki bi moral obveljati. A se tudi pri njem kaže diskrepanca med željami in dogajanjem v praksi. Sicer ne vem, kako so potekali interni postopki v Luki, ampak resnično upam, da so zaposlili ljudi, ki so bili podizvajalci pristaniških storitev in so desetletja delali za Luko, kot da bi bili zaposleni, sicer je tudi ta steber zgrešil svoj namen.

Pri drugem stebru, ki določa ukinitev IPS-ov, pa je šlo samo za prevod – »gazde« so svoje IPS-e preoblikovali v agencije za posredovanje dela, pri čemer je nekoliko boljša zakonska regulacija, poslovni model pa ostaja enak. Država je to podprla. Inšpektorat RS za delo je med preiskavo v Luki Koper ugotovil nezakonitosti v poslovnem modelu IPS-ov, a namesto da bi izdal mnenje, da je treba to prepovedati, je IRSD takrat dobesedno svetoval rešitev, ki ni bila pravičnejša za delavce, pomembno je bilo le, da je zakonita. Preoblikovanje v agencije za posredovanje dela v bistvu pomeni uzakonitev IPS-ov. Že dolgo opozarjamo, da je inšpektorat za delo podhranjen, njegovo vodstvo pa je v zadnjih letih zgrešilo svoj namen. V nadzorih namreč inšpektorat za delo prepogosto ni deloval kot kaznovalni, temveč kot svetovalni organ. Podjetjem je svetoval, kako odpraviti kršitve. To pomeni, da lahko kršimo zakonodajo, dokler ne pride inšpektorat, ki nam bo povedal, kako stvari urediti, da bodo v skladu z zakonom.

V stranki smo že začeli z razpravami o dogajanju v Luki, tako da bomo vsekakor pozorni in še naprej opozarjali na morebitne nepravilnosti in zahtevali njihovo odpravo.

V politiki je tudi vaša žena. Izvoljena je bila za občinsko svetnico v Kopru. Ste bili razočarani, ker ni bila izvoljena na parlamentarnih volitvah?

Presenečen sem bil nad zelo dobrim rezultatom, ker je bilo v drugem koprskem okraju vedno težko prepričati volivce. Levica je v Kopru in v Istri dosegla zelo dober rezultat. Tako da ne, nisem bil razočaran, pokazali smo, da je v Istri še vedno močen levičarski duh.

Ne moremo mimo dogajanja ob zadnjih lokalnih volitvah v Kopru. Kaj si ob vseh zapletih želite za vaše mesto v prihodnje?

Zelo kratkoročno in kontinuirano si želim spremembo načina dela. V zadnjem poldrugem desetletju smo bili priča avtokratskemu načinu vladanja, ki je za kraj škodljiv, zato bi rad, da se poskuša znova vzpostavit temelje, na katerih bo mesto, ki ni tako veliko, delovalo kot skupnost. Cilj župana in občinskih svetnikov bi moral biti, da skušajo v večji meri vključevati občanke in občane pri samem odločanju. Tu ne mislim zgolj na formalno odločanje, ampak predvsem, da jim prisluhnejo.

Kako se znajde Primorec v Ljubljani? Pogrešate kaj Koper?

V Ljubljano se vozim, tako da se vsak dan vračam v Koper. Že v prvem mandatu sem se odločil, da ne bom najel poslanskega stanovanja, ker je povezanost s Koprom premočna, seveda pa sem tudi zaradi družine raje dve uri na cesti in sem isti dan nazaj, kot da bi bil stran od tega okolja. Pa tudi zrak je tu boljši.

Nataša Fajon