ŠPORT

Trenerjev sin?! S takimi kritikami se je naučil živeti

Koper, 24. december 2018

Nogometna zgodba, ki jo je v minuli sezoni pisal ankaranski klub, bi se kaj lahko znašla v kakšnem scenariju hollywoodskega filma. Grdi raček, ki mu je uspel preboj med elito, je spisal eno najbolj nenavadnih poglavij slovenskega nogometa. Zgodb znotraj zgodbe ankaranskega malčka je še tisoč. Luka Badžim je 21-letni nogometaš Ankarana, ki je v svoji mladi nogometni karieri izkusil že marsikaj. Igral je v nižjih ligah, eno sezono pisal zgodovino v prvi SNL, sedaj pa je na poti, da uresniči svoje sanje. Kljub kritikam, ki jih je deležen že ves čas svoje kariere.

Obalainfo

Foto: Osebni arhiv

Luka, še lani ste igrali med elito, letos ste v spodnjem domu druge SNL. Kaj se dogaja?

V letošnjo sezono smo krenili optimistično. Investitorji, ki so bili del kluba že lani, so želeli nadaljevati in cilj je bil, da se s skupnimi močmi ekspresno vrnemo med prvokategornike. Nov dom smo našli v Postojni, kar je bil pomemben korak. Vse skupaj je delovalo dobro, dokler niso v klub pripeljali nogometašev, ki niso na nivoju druge lige. Pravzaprav je bilo več tujcev kot domačih nogometašev. Mi se nismo dali, držali smo skupaj. Kaj natanko se je v ozadju še dogajalo, težko rečem. Tisti, ki so se želeli prek Ankarana obogatiti, so barko hitro zapustili in vse skupaj je šlo samo navzdol.

Ne nazadnje se vam je na zadnji tekmi jesenskega dela primerilo, da ste imeli samo dva rezervna nogometaša. Kako to vpliva na samo ekipo? Igralci se neprestano menjujejo, pravzaprav se dogajajo absurdne stvari, kot je ta, da soigralca sploh ne poznaš …

To je najbolj mučna stvar. Prihajajo novi soigralci, moraš jih spoznati, se z njimi povezati … Motivacije ni. Še največja težava je njihov odnos, saj so se nosili precej visoko. Niso pa bili na nivoju druge lige, kaj šele prve. Seveda, bile so tudi izjeme.

Če moji podatki držijo, so vam na pomoč priskočili igralci vaše druge ekipe. Ti sicer nastopajo na najnižji ravni nogometa, v četrti ligi.

Drži. Moramo se jim zahvaliti, da smo sploh lahko speljali vse skupaj. Ampak že dejstvo, da se o tem pogovarjava, pove veliko. Morda je zanje to dobrodošlo, a za klub nikakor ni. Računati na točke s tako ekipo, bi bila utopija.

Vse skupaj je verjetno še toliko težje, ker je druga SNL precej kakovostna. Nafta, Drava in Sežana so klubi, kjer so finance urejene, temu primerne so tudi zasedbe. Pri vas ni tako.

Mi se s takimi ekipami sploh ne smemo primerjati. Vsa tista moštva, ki so visoko uvrščena, so že na nivoju prve lige. Tako finančno kot organizacijsko. Potem doma gostiš tako Nafto in ji nasuješ tri zadetke. Ravno v tem je čar nogometa. Čeprav nismo vedeli, zakaj se borimo, nismo popuščali. Tu se izrazi tista prava, nogometna želja in volja. Trenutno smo deseti, kaj se bo dogajalo v nadaljevanju, ne more nihče napovedati.

Imate 21 let. Kako taka zgodba, ki ste jo pisali z Ankaranom, vpliva na mladega nogometaša? Predvsem mislim na stanje, ki vlada v klubu sedaj. Je čas za korak naprej?

Mučno je. Še lani smo bili del prve SNL, kjer smo se navadili na težke tekme in dobili priznanje, da lahko igramo med najboljšimi. Potem smo se vrnili v drugo ligo. Sedaj čakamo na razplet situacije. Dejstvo je, da si želim igrati nogomet na višjem nivoju. Pričakujem, da bom to zimo odšel, saj imam nekaj ponudb. Je pa jasno, da je vse skupaj že precej utrujajoče.

Tisto, kar se je dogajalo lani, je zgodba o grdem račku slovenskega nogometa. Pravzaprav ste spisali scenarij za kakšen dober celovečerni film.

Meni je samo žal, da ljudje tega ne znajo ceniti. To, kar nam je uspelo, bo težko kdo ponovil. Veliko ekip je prišlo v prvo SNL, a po prvem mesecu so praktično pomahali v slovo najboljšim. Za nas tega ne moremo trditi, saj smo bili v igri do konca. V medsebojnih obračunih smo bili boljši od Triglava, Aluminija in Krškega. Vemo, kaj je počel kranjski Triglav. Moje mnenje je, da so bile zadnje tekme sporne. Ampak dobro, očitno mora tako biti. Enostavno je bilo nekomu v interesu, da se Ankaran odstrani. Roko na srce, pogojev nismo imeli, ampak na tak način se to ne bi smelo zgoditi.

Načrte so vam želeli mnogi prekrižati že na začetku. Ne nazadnje je moral Ankaran domače tekme igrati na Koroškem. Absurd in smešno.

Kaj vse je počela prejšnja oblast v Kopru, da se Ankaran odstrani, je zgodba zase. A mi smo si sami priigrali to prvo ligo. Nikogar nismo okradli. Očitali so nam, da si s tretjim mestom nismo zaslužili prvoligaškega tekmovanja. Mura se je v eni izmed sezon uvrstila kot peta, pa nihče ni rekel nič. Prav tako Aluminij kot tretji. Za nas to ne velja. Če bi bili v ZDA, bi v Hollywoodu zagotovo posneli film po resnični zgodbi. Pri nas je drugače. Ljudje vselej pljuvajo vse povprek, prejšnja koprska oblast je želela storiti vse, da nas odstrani. Ne nazadnje so FC Koper popeljali v četrto ligo, na grd način pa potem želeli prevzeti naše mesto med prvoligaši. Veliko je bilo groženj, a se nismo pustili. Našli smo svoje mesto v Dravogradu. Zdaj si pa predstavljajte, da se morate voziti štiri ure na domačo tekmo in potem igrati proti eni Olimpiji, Mariboru.

Dodajva, igrati proti nogometašem, ki se z nogometom ukvarjajo profesionalno. Nogometaši, ki prejemajo denarce, ki so za Ankaran čista utopija.

Točno to. To je nemogoče. A kljub temu smo na tak način osvajali točke. Res si ne želim, da bi kdorkoli to izkusil.

Kljub temu pa je bila prvoligaška izkušnja nekaj posebnega. Kljub vsem polenom, ki so vam jih metali pod noge, ste verjetno ponosni, da ste igrali v prvi SNL.

To je nagrada za vse skupaj. Izkušnja je neprecenljiva. Čeprav slišimo velikokrat očitke, da je slovenska liga nekvalitetna, se s tem ne strinjam. Slovenski klubski nogomet se dviga, vedno bolj popularen je. Za nas, mlade nogometaše je bila lanska sezona skoraj popolna. Igrali smo, se razvijali in ne nazadnje osvajali točke.

V nogometu so kritike vselej prisotne. Prej ste govorili o tem, da ljudje pljuvajo vse povprek. Tako vi kot oče Vlado, ki je vaš trener, ste bili tarča kritik. Češ, on je njegov sin, zato igra. Prav tako se je po medijih veliko pisalo o vašem vpoklicu v mladinsko reprezentanco. Kako ste se vi soočali s tem?

Moram biti iskren, sprva je bilo to najhujše, kar se mi je dogajalo. Še ko smo bili v drugi SNL, sem prejel vpoklic selektorja slovenske mladinske reprezentance Primoža Glihe. Takoj se je sprožila verižna reakcija časopisov. Mene se je to zares močno dotaknilo. Pošteno povem, da nisem želel niti iz hiše. Imel sem se za ničvrednega. Ljudje so govorili marsikaj, in to me je prizadelo. Ampak, navadil sem se. Enostavno se navadiš in živiš s temi kritikami. Vesel sem pa enega dejstva. Preden so me videli igrati na televiziji, torej so spremljali samo rezultate tekem in priimek trenerja, ki je moj oče, so kritizirali vse povprek. Takoj, ko smo prišli v prvo ligo, so obrnili ploščo. Seveda, zlobni jeziki bodo vedno prisotni, tudi če boš igral za Real Madrid. A vse skupaj mi je dalo motivacijo za nadaljnjo borbo in sedaj se na to ne oziram preveč.

Obalainfo

Foto: Osebni arhiv

Kot sva že povedala, ste bili tudi član slovenske mladinske nogometne reprezentance. Kako je za mladega Primorca igrati za reprezentanco Slovenije in stati na igrišču nasproti zvezdam Francije, Hrvaške, Italije? Dejstvo je, da njihovi mladeniči že igrajo vidno vlogo v svetovnem nogometu …

Igrati za reprezentanco je največja čast. Sam sem v reprezentanco prišel iz enega Ankarana in nisem bil dobro sprejet. To je ena plus ena. Nisem se počutil dobro. Tega, kar se je dogajalo po časopisih, ne bi komentiral. Bil sem tam, branil sem slovenske barve in to je bilo najbolj pomembno. Bil sem v podrejenem položaju, kar je logično, saj sem nastopal za »ubogi« Ankaran, a ko sem igral, smo osvajali točke. Na treh tekmah, na katerih sem v kvalifikacijah začel, smo osvojili sedem točk. Torej, ekipi sem nekaj dal. Moram pa priznati, da te kar zmrazi, ko slišiš, da bo nasproti tebe stal Patrick Cutrone, ki že trese mreže v Milanovem dresu. Vsaj mene je. (smeh)

Za konec bi vas vprašal še to. Dejali ste, da je igranje za reprezentanco čast. Kako gledate na dogajanje v članski reprezentanci danes? Slovenija je padla v najnižji rang Lige narodov, ob tem pa se dogaja, da »zvezde« ne želijo igrati. Recimo, Kevin Kampl se je reprezentančno upokojil.

To me neznansko moti. V Sloveniji ni patriotizma. Jaz imam tudi hrvaške korenine in njihovo reprezentanco redno spremljam. Nikoli še nisem videl, da bi nekdo odklonil igranje za reprezentanco. Nikola Kalinić je bil na svetovnem prvenstvu zgodba zase, a tam je šlo za druge težave. Da bi pri Hrvatih nekdo rekel »ne, jaz sem utrujen in ne pridem na zbor«, se ne bo zgodilo.

Potem vidimo v hrvaškem dresu Luko Modrića, ki v 95. minuti pri rezultatu 3:0 teče za žogo in reši stranski “aut”. Slovenija tega nima. Določeni so prepričani, da jim na zbor ni treba priti.

Točno to. Ob tem bi omenil tudi drugo plat medalje. Slovenska in hrvaška javnost sta si popolnoma nasprotni. Hrvati Luko Modrića kujejo v zvezde. Oni so ga, še preden je prejel zlato žogo, razglasili za najboljšega nogometaša. Kar je prav, svoje nogometaše je treba hvaliti in porivati v ospredje. Pri nas tega ni. Poglejte naš edini športni dnevnik … Farsa od časopisa, ki večino slovenskih nogometašev daje v nič. To je smešno. In potem je tu primer Kevina Kampla, ki se ne počuti dobro, najbrž zaradi vsega skupaj. Jasno pa je, da ni patriot. Konec koncev ga niti ne potrebujemo. Slovenski reprezentanci ni dal praktično nič. Veseli pa me, da je Matjaž Kek znova na njenem čelu. On je pravi človek za selektorja in mislim, da se slovenski reprezentanci obetajo dobri časi.

Armin Sejarič