TRENDI

Vsakdo ima pravico do življenja brez nasilja

Koper, 20. december 2018

Dr. Jasna Podreka je asistentka in raziskovalka na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ter strokovna sodelavka Društva SOS telefon. Raziskovalno se ukvarja z vprašanjem ovir in razlogov za nizko prisotnost žensk v politiki ter z raziskovanjem na področju nasilja nad ženskami. Slednjemu se je posvetila tudi v svoji doktorski disertaciji, ko je opravila prvo obširnejšo empirično raziskavo o intimnopartnerskih umorih v Sloveniji.

Obalainfo

Foto: Osebni arhiv

Če prebiramo medijske prispevke o nasilju iz različnih obdobij, ne moremo mimo ugotovitve, da so si že zelo dolgo podobni. Opozarjanje na to, da se nasilje v družini jemlje kot konflikt, da se psihičnega nasilja ne jemlje dovolj resno, še največ kritik pa je deležen kazenski sistem. Kje smo, če sploh, napredovali v zadnjem desetletju?

Pri poročanju o nasilju in njegovem razumevanju, zlasti nasilja, ki ga ženske doživljajo s strani intimnih partnerjev in zakoncev, žal ugotavljamo, da je še vedno močno zakoreninjeno stereotipno razumevanje. Tako mediji kot širša javnost in nemalokrat tudi strokovne službe namesto o nasilju govorijo o konfliktih med partnerjema. Pogosto vse zgodbe postavljamo v isti koš in ne znamo ločevati nasilnih od konfliktnih zgodb.

Je pa ob tem treba poudariti, da smo v zadnjem desetletju pomembno napredovali pri prepoznavanju določenih oblik nasilja in tudi njihovem pravnem preganjanju. Tako smo leta 2008 z Zakonom o preprečevanju nasilja v zakonodajo vnesli zelo široko definicijo nasilja, ob tem pa še opredelili različne oblike nasilja, kot je psihično nasilje, ekonomsko nasilje, zalezovanje, zanemarjanje.

Šele leta 2009 smo v kazenski zakonik zapisali, da je nasilje v družini kaznivo dejanje. Zagrožena kazen je 5 let. Po skoraj desetih letih se zakonodaja še vedno pomanjkljivo izvaja. Bomo enkrat pokazali s prstom na tiste, ki so krivi za to?

Treba je priznati, da smo na tem področju naredili zelo pomembne korake naprej. Poleg zakonske spremembe, ki jo omenjate, smo v Sloveniji sprejeli še nekaj izredno pomembnih dokumentov. Že omenjeni Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ki je neke vrste krovni zakon te problematike in zelo natančno definira problem in postopke ravnanja v primerih nasilja v družini. Ta je bil leta 2016 tudi noveliran in pomembno dopolnjen. Prav tako pa smo leta 2015 ratificirali Istanbulsko konvencijo oziroma t.i. Konvencijo proti nasilju nad ženskami. Skratka, zakonodaja v Sloveniji je zelo dobra, prinesla je tudi določene spremembe, je pa res, in tukaj bi se z vami strinjala, da postopki na sodiščih v primerih nasilja v družini trajajo predolgo, pogosto pa zaradi pomanjkanja dokazov in specifik tega nasilja, zlasti ko nimamo jasnih in vidnih fizičnih poškodb, žrtve ne doživijo ustreznega epiloga. Žrtve nasilja pogosto pričajo o sekundarni viktimizaciji, ko se odločijo prijaviti nasilje, saj jim strokovni delavci zaradi pomanjkanja dokazov pogosto ne verjamejo in nasilje obravnavajo kot konflikt med partnerjema.

Kaj sploh je rešitev nasilja? Zdi se, da je možnost le ena – odstranitev ženske. Gromozansko breme za nekoga, ki je že leta žrtev. Se kdo sploh ukvarja z “odstranitvijo” nasilneža?

Moje prepričanje je, da zgolj z odstranitvijo žrtve nasilja še ne rešimo. Pogosto se izkaže, da povzročitelji po prekinitvi razmerja z nasiljem nadaljujejo v obliki zalezovanja žrtve. To obdobje je za žrtve praviloma izredno težko in naporno, saj so ti moški zelo vztrajni. Spomnim se primera gospe, ki ji je bivši partner vsako minuto pošiljal SMS sporočilo ali elektronsko pošto ali jo klical po telefonu, se pojavljal pred njeno službo, stanovanjem, ji v rezervoar avtomobila stresel sol, se pod oknom pojavljal s pištolo. Skratka, v tej fazi bi bilo nujno delati zlasti z njim. A se pogosto zgodi, da se s povzročitelji nihče ne ukvarja in so predolgo svobodni, da izvajajo takšne oblike nasilja.

Seveda je prvi korak ta, da ženska z nasilnim razmerjem prekine, a nujno bi bilo tudi delo s povzročitelji nasilja s ciljem pridobitve uvida v svoje problematično vedenje in prenehanja z nasiljem. Pomembno pa je, da so na delu različne službe in organi, ki celostno obravnavajo vsak primer posebej. Naša zakonodaja (ZPND) omogoča tudi odstranitev povzročitelja nasilja iz skupnega doma, četudi je on lastnik. Je pa takšna praksa še vedno relativno redka in se praviloma iz skupnega doma odselijo žrtve. Je pa spodbudno to, da imamo nekaj primerov, kjer je sodišče odločilo drugače in je dom prepustilo žrtvi ter zahtevalo, da se iz njega izseli povzročitelj. Ravno prejšnji teden sem izvedela za en takšen primer.

Nasilje bi se končalo, če ga ne bi več dovoljevali, je zapisal Lundy Bancroft (avtor knjige Zakaj to počne). Od kod izvira to globoko zakoreninjeno opravičevanje nasilja (bil je opit, preživlja težko obdobje …), ko gre v resnici za odločitev, izbiro, naučeno vedenje, ki bi ga kot družba morali kaznovati?

Sama trdim, da so takšne razlage za družbo bolj enostavne in jih je laže prenašati. Ljudje radi iščemo hitre in konkretne odgovore za nek problem, saj se s tem potolažimo, da je hitro rešljiv. Če rečemo, da je nek moški umoril svojo partnerko, ker ima težave z alkoholom, se s tem operemo kolektivne krivde. Problem zožimo na tisti individualni primer. Tako se tudi tolažimo, da se nam to ne more zgoditi. Bistveno težje je priznanje in razumevanje, da vzroki za nasilje tičijo v družbenih vzorcih, ki jih vsi skupaj oblikujemo in soustvarjamo.

V obstoječem družbenem redu so še vedno močno prisotna prepričanja o tem, kaj so ustrezne moške in ženske spolne vloge, kaj se spodobi za žensko in kaj za moškega, kje je mesto ženske in kje moškega. Vse to vpliva na to, kako zaznavamo sebe tudi znotraj intimnih odnosov. Žal je obstoječi spolni red še vedno preplavljen z množico stereotipov in prepričanj, ki moške postavlja na pozicijo racionalnosti, moči, gospodarja, ženske pa na pozicijo objekta, gospodinje, čustvenosti, matere. Čeprav smo naredili ogromne napredke, vidimo da se težnje k retradicionalizaciji vračajo na zelo prefinjene in pretkane načine. K njenem spodbujanju prispevajo tako mediji, pop kultura, in kar je predvsem zaskrbljujoče, tudi nekateri vidni intelektualci.

Navadno ljudje ne razumejo, zakaj ženska vztraja v nasilnem odnosu, in zatrjujejo, da bi sami preprosto šli. V resnici pa gre za zapleten proces, ki zelo otežuje odločitev za odhod.

Zavedati se moramo, da žrtev in povzročitelj nasilja delita nek skupen intimen odnos, skupne projekte, otroke, sta ekonomsko, socialno in še kako drugače povezana, in vse to močno otežuje prekinitev nasilnega razmerja. Pomembno je vedeti tudi to, da se noben nasilen odnos ne začne z nasiljem, temveč praviloma z navidezno povsem normalnimi interakcijami. Žrtev in povzročitelj delita tudi lepe trenutke, žrtev pozna tudi drugačno plat nasilneža. Ko nastopi fizično nasilje, so stvari že zelo daleč in žrtve vse težje poiščejo pomoč, saj so praviloma v tej točki zelo osamljenje, sram jih je, živijo v strahu, česa vsega je povzročitelj sposoben, ne upajo si tega povedati.

Največji strah pa je povezan s tem, da bodo izgubile otroke, jih prikrajšale za očeta in družino, kar so povsem zmotne predstave, saj je za otroke najslabše, če živijo v nasilnem družinskem ozračju. Vse to pomembno vpliva na to, da žrtev praviloma dolgo časa sploh ne zaznava, da živi v nasilnem donosu. Ne zaveda se, da to, kar živi, ni zdrav in normalen odnos, sploh če je zanjo to prvi resnejši intimni odnos.

Ženske, žrtve nasilja, pogosto povedo, da so bile dolgo časa prepričane, da so takšni odnosi pač normalni, da moški pač ima pravico, da določene stvari zahteva in počne. Zadeva torej še zdaleč ni črno-bela, ampak zelo kompleksna in prepletena, in naša naloga je, da poskušamo prepoznati vse nianse takšnih odnosov ter žrtev, ki ne odide takoj, ki se morebiti tudi vrača k nasilnežu, ne obsojamo, ampak smo ji pripravljeni ponuditi pomoč, ko jo bo iskala. Vse to je namreč del procesa, rešitev pride postopoma in včasih tudi zelo počasi, zato moramo znati spoštovati prostor in čas žrtev.

Zakoreninjena je tudi misel, da lahko ženska nasilneža spremeni. Ki pa ne drži. Se sploh lahko spremeni in kako?

Ja, to je velik in pogost problem. Seveda to ne drži. Sama sem sicer mnenja, da se vsakdo lahko spremeni, če si to le želi, na tem dela in v svoje vedenje pridobi uvid. Takšne primere tudi poznamo. A za povzročitelje nasilja praviloma velja, da k spremembi ne prispeva partnerka, do katere je bil nasilen, ampak postopki, procesi, terapije, ki jih izvaja ločeno od nje in individualno. Vračanje v enak odnos ni rešitev in lahko pomeni tveganje za vrnitev v enak vzorec vedenja. Zato je po mojem nujno delo s povzročitelji in njihova priprava na neko novo življenje, s spremenjenim vrednotnim sistemom.

Imamo kakšno statistiko o tem, koliko nasilnežev je prenehalo z nasiljem? Imamo sploh prave programe zanje?

Ne, žal, takšne statistike nimamo. Kolikor vem, imamo v Sloveniji le en resnejši in celovit program za delo s povzročitelji nasilja – to so treningi socialni veščin, ki jih izvajajo na Društvu za nenasilno komunikacijo. Po moji oceni je to premalo, tudi evalvacij teh programov nimamo, zato je v bodoče nujno pozornost preusmeriti tudi na to vprašanje.

Odhod iz nasilnega odnosa mora biti izpeljan zelo previdno. Nasilnež ga namreč jemlje kot kršitev svojih pravic in neupoštevanje premoči. Imajo ženske, ki se odločijo za odhod, dovolj sistemske podpore?

Menim, da naša zakonodaja in predpisi omogočajo dovolj sistemske podpore ženski, ki se odloči prekiniti razmerje. Lahko se odloči za varno hišo, če si tega ne želi, lahko zaprosi za spremstvo policije vsakič, ko se mora soočiti z bivšim partnerjem ali mora vstopiti v stanovanje po svoje stvari, imamo institut prepovedi približevanja. Vprašanje je le, če se ta podpora vselej ustrezno izpelje. Praksa kaže, da tako žrtev sama kot pristojne institucije pogosto podcenijo tveganje in se ne zavedajo, kako zelo nevaren je lahko povzročitelj nasilja. Zlasti v tisti prvi fazi odhajanja žrtve je nujno, da žrtev dobi vso potrebno in ustrezno zaščito ter da je obenem tudi sama dovolj previdna, da se z bivšim nasilnim partnerjem nikakor ne dobiva na samem. Iz primerov, ki sem jih analizirala, namreč izhaja, da je bilo pogosto usodno ravno tisto zadnje srečanje, ki ga je povzročitelj nasilja izsilil z argumentom, da bo nekdanjo partnerko po njem pustil pri miru. V resnici pa je načrtoval najhujše.

Odhod lahko sproži tudi smrtonosno nasilje. V vaši raziskavi ste ugotovili, da se je več kot polovica intimno partnerskih umorov žensk zgodila po odhodu iz dolgotrajnega nasilnega odnosa. Nasilnež torej lahko na določeni točki partnerko tudi umori? Se ženske tega zavedajo?

Praviloma ne. Moja raziskava je pokazala, da so čisto vsi, tako žrtve kot okolica in pristojne institucije podcenili tveganje. Iz izjav, shranjenih v sodnih spisih, jasno izhaja, da nihče ni verjel, da je česa takšnega sposoben. Preživele žrtve (v primeru poskusa umora) in priče, so pogosto pričale, da so se ga sicer bali, da je bil zelo nasilen, da je pogosto grozil, kaj bo storil, a da nihče tega ni jemal resno. Zato opozarjam, da je vse takšne znake, sploh pa grožnje, treba jemati zelo resno ter pravočasno in ustrezno tudi ukrepati.

Strokovnjaki poudarjajo podporo okolice. Nasilneži so navadno v družbi izjemno prikupni, zato prijatelji ne morejo verjeti, da so doma tako drugačni. Ženskam bi morali prisluhniti, verjeti njeni zgodbi, jo spodbujati, da pridobi malo moči in se laže iztrga iz nasilja. Je to tisti prvi korak, ki ga lahko naredimo vsi?

Da, to je prvi in tudi ključen korak. Tako moja raziskava kot drugi primeri jasno kažejo, da ti moški gojijo dve osebnosti. Ena osebnost je znotraj doma, ki je lahko zelo nasilna in uničujoča, zunaj doma pa se kažejo kot izredni očetje in partnerji in so lahko tudi zelo priljubljeni. Zato jih tako težko prepoznamo, če nimamo konkretnih dokazov. Da žrtve nasilja potrebujejo zelo veliko časa za prekinitev takšnega razmerja, je krivo tudi to, da pogosto nimajo podpore v svojem najožjem krogu. Nemalokrat jim domači ne verjamejo, krivdo prenašajo na oba ali pa jih celo zmotno preprečujejo, da je vse to normalno. Ravno sledim primeru, ko punca želi oditi od nasilnega partnerja, a ji to močno otežuje dejstvo, da ji v njenem mikro okolju – zlasti starši in prijatelji – nihče ne verjame in ne stoji ob strani. Lastna mama ji je rekla, da sta za problematičen odnos potrebna dva, da nikoli ni samo eden kriv. Govorimo pa o hudem, večletnem psihičnem in fizičnem nasilju. Sedaj si pa lahko sami predstavljate, v kakšni poziciji je to dekle. Prav tako se spomnim primera iz svoje raziskave, v katerega je bila vpletena najmlajša žrtev, stara 17 let, ki jo je umoril njen 20-letni fant. Na osnovi zbrane dokumentacije je bilo jasno, da je bil obsojeni že pred tem dlje časa izredno nasilen nad dekletom, za nasilje pa je vedela tudi njena mama, saj sta pri njej živela. Ko so jo na sodišču vprašali, zakaj ni ukrepala, če je vedela za nasilje, je odgovorila, da se pač ni želela preveč vtikati. Sicer ga ni odobravala, a je hkrati videla, da je imel obsojeni hčerko tudi rad, saj da ji je veliko tudi kupil. Takšen odnos najbližjih do nasilja lahko ključno vpliva na to, ali bo žrtev iskala pomoč.

Obalainfo

Foto: Osebni arhiv

Kako začne ženska, ki je bila žrtev nasilja, znova živeti? Sama najbrž težko? Kdo ji lahko pomaga? Je bolje, da poišče pomoč?

Da, menim, da je ključno, da poišče pomoč. Zavedati se moramo, da so ženske, ki pridejo iz nasilnega odnosa, praviloma povsem izničene osebnosti. So osebe, ki so vsa leta živele življenje drugega, pod pravili drugega, v strahu pred izražanjem sebe, v prepričanju, da niso nič vredne in da same niso sposobne živeti. Zato praviloma v takšnih primerih govorimo, da je treba začeti pri temeljih, vse od ponovne vzpostavitve osebnosti do dela na opolnomočenju ženske. Pri tem se kot zelo pomembna izkaže pomoč strokovnjakinj in strokovnjakov, ki znajo s takšnimi osebami delati. To so predvsem nevladne organizacije, v Sloveniji zlasti Društvo za nenasilno komunikacijo in SOS telefon – za ženske in otroke žrtve nasilja. Ženske, ki gredo skozi njihove programe, praviloma zaživijo življenje brez nasilja in se ne vrnejo več k nasilnemu partnerju. Brez te pomoči, se bojim, da se žrtve nasilja zelo težko postavijo na lastne noge. Poznamo tudi takšne ženske, a so res redke.

Kako je s psihičnim nasiljem? Ga ženske sploh prepoznajo kot tako, se mu uprejo?

S prepoznavanjem psihičnega nasilja imajo težave že žrtve same, še težje pa to prepoznajo organi, ki o tem odločajo. Problem seveda nastane pri dokazovanju tega nasilja, saj ga je po eni strani zelo težko dokazati, po drugi strani pa se minimalizira njegovo resnost, ker na žrtvi ne pušča vidnih fizičnih posledic. In to je eden ključnih problemov. Številne raziskave namreč kažejo, da v primerjavi s fizičnim pušča psihično nasilje bistveno globlje in resnejše posledice.

Kako je s preventivnimi aktivnostmi pri nas? Se sploh izvajajo? Bi bilo smiselno o znakih v odnosu, ki napovedujejo nasilje, podučiti že najstnice? Kako?

V Sloveniji se je v zadnji letih naredilo kar nekaj na področju preventive, a še vedno ne dovolj. Tako kot opozarjate, je eno ključnih področij dela za preventivo izobraževanje, zlasti odraščajoče generacije o tem, kaj so zdravi in ustrezni odnosi, kaj je nasilje, kaj je konflikt, česa si v odnosu in razmerju do drugega ne smemo privoščiti, zakaj je enakost med spoloma tako pomembna, kako ravnati v primeru nasilja. In o tem bi morali podučiti tako deklice kot dečke. A žal takšnih programov, ki bi jih redno in sistematično izvajali po šolah, v Sloveniji nimamo.

Kaj bi se moralo zgoditi, kaj bi morali narediti, da bi vsi družbeni akterji končno planili kvišku in zaropotali? Vsi v en glas zarjoveli “nasilje je nedopustno in nesprejemljivo” ter začeli izvajati tisto ničelno toleranco, o kateri govorimo že dolgo, obstaja pa zgolj na papirju?

To je vprašanje za milijon dolarjev. Prvi korak k temu je vsekakor zavedanje, da je zavzemanje za enakost med spoloma, tako za moške kot za ženske, pomembno in dragoceno, da nasilje ni stvar posameznika, ampak stvar celotne družbe, da so spremembe mogoče le, če bomo stvari poimenovali z lastnim imenom in stopili skupaj v reševanju tega problema. Obenem pa tudi zavedanje, da je potrebno nameniti več sredstev in dela v preventivne dejavnosti.

Kaj bi sporočili vsem, ki so v tem trenutku žrtve nasilja in mislijo, da je to vse, kar ponuja življenje?

Da čim prej prekinejo razmerje, ki je zanje škodljivo, ki jim ne omogoča polnega življenja in jih omejuje. Takšni odnosi niso zdravi in nihče si ne zasluži živeti takšnega življenja, saj ima vsakdo pravico do življenja brez nasilja. Prav tako nasilje ni usoda, ampak stanje, ki je rešljivo.

Naj vedo, da niso edine, saj ogromno žensk deli enako izkušnjo, zato naj ne odlašajo in takoj poiščejo pomoč, saj imamo v Sloveniji vrsto organizacij, ki nudijo podporo in pomoč žrtvam nasilja. Ščiti pa jih tudi zakonodaja. Za začetek, če potrebujejo samo nek neformalen pogovor in usmeritve, svetujem, da pokličejo brezplačno in anonimno telefonsko številko društva SOS telefon 080 1155, kjer jim bodo strokovno usposobljene svetovalke lahko svetovale, kako ustrezno postopati pri izhodu iz nasilja.

Nataša Fajon