INTERVJU

Zajc: »Ponudbe imam, a želim si ostati na Škofijah!«

Škofije, 9. februar 2019

Čeprav futsal v Sloveniji ni tako populariziran šport, se z njim ukvarja vedno več mladih. Ti vidijo svoje vzornike v mojstrih okroglega usnja, ki iz tedna v teden s svojimi vragolijami in zadetki navdušujejo gledalce. Eden takih je Nik Zajc, ki že vrsto let brani barve Bronxov s Škofij. Letošnja sezona je za 26-letnika še nekoliko bolj posebna. V prvi slovenski futsal ligi je dosegel kar 26 golov, kar ga uvršča na sam vrh lestvice strelcev. Dobre predstave so Izolana že izstrelile v slovensko reprezentanco, za katero je odigral nekaj prijateljskih obračunov. Z dobrimi igrami pa so na naslov Zajca priromale zanimive ponudbe iz Slovenije in tujine. A Nik si želi nadaljevati svojo zgodbo na Škofijah, kjer je tudi kapetan ekipe.

Obalainfo

Foto: Kapetan Nik Zajc in slovo Slavena Radiškovića, vir: KMN Bronx Škofije

Nik, morava začeti na začetku. Zakaj futsal in ne »veliki« nogomet?

Najprej sem igral »veliki« nogomet. Moja pot se je začela v Izoli, kjer sem preigral osem let. V določenem trenutku sem se tega naveličal in se odločil, da zaključim nogometno pot. Za leto dni sem žogo postavil v kot. A tako kot je to v navadi, so me prijatelji zvlekli na ulico in ponovno smo začeli brcati. Resda na ulici, a ker mi je vse skupaj šlo dobro od nog, sem po ukazu prijateljev moral še na trening izolskega malonogometnega kluba. In tako sedaj že vrsto let igram futsal.

A v Izoli si bil samo leto dni. Potem si se preselil med Škofjote.

Tako je. Pri 17 letih sem začel. Ko je izolski klub propadel, sem se podal na Škofije. Opazili so me, ker sem bil najboljši strelec med kadeti.

Če primerjava nogomet in futsal. Strokovnjaki pravijo, da gre za dva različna športa. Kako ti vidiš to primerjavo?

Futsal je veliko bolj dinamičen in eksploziven. Igra je hitrejša, vselej se nekaj dogaja. Na eni ali drugi strani. Veliki nogomet ima svoj čar, a tam se žoge dotakneš morda dvakrat ali trikrat v desetih minutah. Pri futsalu je drugače, saj imaš žogo v nogah precej časa. Pri futsalu na igrišču ne počivaš. Vse skupaj je zelo dinamično.

Na Škofije si se preselil iz Izole. Če se spomniš začetkov … Kako so te takrat sprejeli kot golobradega izolskega mladeniča? Danes si namreč že kapetan članske ekipe.

Lepo so me sprejeli. Čeprav sem iz Izole, nikoli nismo bili sovražniki (smeh). Kot sem že prej povedal, sem na Škofije prišel z renomejem prvega strelca v kadetski konkurenci. Morda so me tudi zato sprejeli z nekoliko več spoštovanja. Moj prvi trener je bil Stanko Žunič, medtem ko je bil Dino Krivičič pomočnik. Dobil sem svoje minute. V prvi sezoni sem se še nekako privajal, potem pa v drugi zares eksplodiral.

Glede na to, da si del Bronxov že toliko let, me zanima, kako je bilo spremljati vse igralce, ki so zaigrali ob tvojem boku? Danes si s 26 leti že staroselec v ekipi.

Res je (smeh). Moram povedati, da sem veliko let preživel s starejšimi igralci. Takrat je bilo drugače. Mi smo njihove nasvete in tudi graje vzeli precej bolj resno. Bili smo poslušni. Danes ni tako. Vsaka beseda in bolj povišan ton sta lahko že razlog, da se nekateri užalijo. Ko sem bil sam med mlajšimi, smo bili, četudi smo imeli prav, enostavno tiho. V teh devetih letih se je marsikaj spremenilo. Pravega spoštovanja do starejših ni več.

Katere so slabosti današnjih generacij?

Današnja mladina je vedno bolj razvajena. Mlajši, vključno z nami, so enostavno razvajeni. Smo v času, ko ima vsakdo za seboj podporo in mladim ne smeš reči ničesar. Ne le, da se užalijo, tudi ostro znajo odgovoriti. Pri nas ni bilo tako. Niti užaliti se nisi smel. To ni težava samo v športu.

V športnih kolektivih se vedno poudarja pomen ekipe. Koliko je kemija med igralci pomembna za same predstave na igriščih?

Če se bova midva prepirala, si na igrišču zagotovo ne bova podajala žoge. Zato je pomembno, da so soigralci prijatelji tako na kot ob igrišču. To je ekipni šport, kjer moraš delati po principu treh mušketirjev: vsi za enega, eden za vse. Druge rešitve ni.

Obalainfo

Foto: Osebni arhiv

Če se sedaj obrneva k aktualni sezoni. Ekipa se je močno spremenila. Veliko nosilcev igre je odšlo, nazadnje Slaven Radišković, ki se je podal v Italijo. V minulih sezonah ste bili vselej blizu najboljšim, letos je nekoliko drugače.

Res je. Letos se bomo borili za četrto mesto, saj je težko verjeti, da lahko kdo pomeša štrene vodilnim ekipam. Litija, Dobovec in Maribor so enostavno premočni. Od četrtega do osmega mesta so ekipe precej izenačene. Mi smo četrti, a kaj lahko smo že jutri osmi. Težko je karkoli napovedati. Vse skupaj bo še zanimivo.

V prejšnjih sezonah ste bili vselej blizu najboljšim. Ne nazadnje ste leta 2013 osvojili pokalni naslov. Tudi v prvenstvu ste znali zagroziti najboljšim. Letos je take rezultate težko pričakovati.

Finančno zaostajamo za klubi z vzhoda države. Mi si ne moremo privoščiti, da bi pripeljali dva, tri kakovostne igralce, s katerimi bi parirali najboljšim. Pri nas se isti igralci vrtimo v klubu že pet ali šest let. Seveda se borimo, a vselej nam nekaj zmanjka. No, leta 2013 nam je v pokalu uspelo, nekaj sezon kasneje smo bili še enkrat v finalu. A tistega pravega koraka v prvenstvu nam ne uspe narediti. Če bi si želeli kaj več, bi morali pripeljati določene okrepitve. A tukaj pridemo do financ, ki so vselej težava.

Prej si rekel, da si bil že med kadeti najboljši strelec. Danes, deset let kasneje, si s 26 zadetki prvi strelec tudi med člani. Zabil si več kot polovico zadetkov svoje ekipe. Zakaj je Nik Zajc še vedno v Bronxih?

Teh 26 golov ni samo Nik Zajc (smeh). Za menoj stoji celotna ekipa, ki mi pomaga pri tem. Če bi igral sam, ne bi zabil niti enega zadetka, kaj šele 26. Obramba, podaje in ekipna igra … Vse to prinese toliko zadetkov. Lepo je biti prvi strelec. Verjamem, da je to želja vsakogar. A pot bo še dolga. Veliko raje bi podpisal, da sedaj zaostajam za prvim strelcem, a ga ob koncu prehitim in sem takrat najboljši strelec. A kot sem dejal, pot bo še trnova.

Vprašal si, zakaj sem še vedno med Škofjoti … Res je sicer, da imam veliko ponudb, a želim ostati na Škofijah. Veliko stvari me veže na Istro. Tukaj imam družino, službo, dom … Ponudbe so, a ker denarja ni toliko, se za prestop ne odločiš kar tako. Tukaj mi ne manjka praktično nič. Seveda pa je treba poudariti, da se lahko jutri zgodi, da zaigram v dresu drugega kluba. Nikoli ne veš. Zaenkrat ostajam kapetan Bronxov.

Obalainfo

Foto: Nik Zajc se je razveselil enega izmed svojih 26 zadetkov v letošnjem letu, avtor: Drago Perko

Dobre predstave so te pripeljale tudi v slovensko reprezentanco. To je največja možna pohvala za športnika. Si ponosen?

Igrati za svojo državo mora biti športniku v čast. Gre za najlepše občutke. Ne zgodi se ti vsak dan, da zastopaš slovenske barve. Selektor je opazil mojo igro in me vpoklical. Na oktobrskih prijateljskih obračunih sem zabijal zadetke in iskreno upam, da se bom ponovno znašel na seznamu reprezentantov Slovenije.

Če pogledava še nekoliko v prihodnost. Boš, reciva, čez deset let še vedno igral futsal? Se morda vidiš kot trener, ki bo znanje predajal mlajšim generacijam?

Verjetno se bom potikal okoli futsala. A če sem iskren, o tem nisem še razmišljal. Vendarle imam komaj 26 let (smeh). Ne razmišljam, kje bom čez toliko let. Trenutno se osredotočam samo na Bronxe. Ko bo čas za konec kariere, bom o tem razmislil. Zagotovo (smeh).

Armin Sejarič