Mojca Žerak: Želimo si, da bi se naš protest razvil v splošno stavko žensk

Delovni odbor za feminizem študentske organizacije Iskra je mednarodni dan žensk že tretje leto zapored obeležil s protestom na Kongresnem trgu v Ljubljani. Medtem ko so na prvem protestu izpostavljale problem neplačanega skrbstvenega dela, ki ga v zelo veliki večini še vedno opravljajo ženske, na drugem pa širši problem seksizma in diskriminacije na delovnem mestu, je bila letošnja vsebinska usmeritev nasilje nad ženskami. Po besedah soorganizatorke protesta in članice Iskre Mojce Žerak dan žena v Sloveniji “nima nekega resnega pomena, razen praznega zahvaljevanja ženskam in deljenja rož in čokolad”, zato so se odločili temu dnevu “vrniti borbeni in emancipatorni značaj”. Kako to doseči in kaj vse je še treba urediti na področju pravic žensk, nam je Mojca zaupala v pogovoru.

Pravite, da je 8. marec izgubil rdečo nit, ki sta jo predstavljala upor in borbenost žensk za svoje pravice. Ali spremenjen odnos do praznika hkrati pomeni, da smo ženske postale otopele ali je razlog zanj kje drugje?
Ne bi rekla, da smo ženske otopele ali da ne zaznavamo nepravic, ki se nam dogajajo, ali celo, da smo s svojim položajem v družbi zadovoljne. Pri nas se mi zdi problematična odsotnost nekega močnega, velikega feminističnega gibanja, ki bi ženskam ponudilo platformo za izražanje in zahtevanje sprememb. Že moja stara mama, ki je živela na podeželju in ni bila izobražena, prav tako ni bila nikoli zaposlena, je imela navado reči, zakaj bi moral biti moški vreden več kot ona, samo zato, ker ima ’bingeljna’? Ona dela, rojeva in trpi, zato bi si zaslužila več spoštovanja, kot ga je deležna. In verjamem, da tako misli ogromno žensk, a preprosto ne obstajajo skupine, platforme, organizacije, ki bi ženske poskušale mobilizirati v skupen boj. In ko ženske s svojimi občutki krivice ostajajo same, se lahko ti sprva uporniški občutki res prevesijo v otopelost.

Kdaj je praznovanje dneva žensk izgubilo svoj pomen in zakaj?
Težko podam nek enoten odgovor, saj ima dan žensk na primer v Španiji močno uporniško tradicijo, s protesti in stavkami žensk. Sumim, da je bil pri nas 8. marec postavljen na stranski tir zaradi v obdobju tranzicije izključevanja vsega, kar bi lahko imelo socialistični prizvok. Ta dan je bil primarno dan delovnih žensk, v zgodovino se je zapisal zaradi ženskih delavskih bojev, šele kasneje je izgubil to socialistično noto in postal samo dan žensk. Pa še nekaj je po moje kar močno vplivalo na to, da je pri nas ta dan popolnoma zbledel v neko slepo zahvaljevanje ženskam. Socializem je pri nas pustil močno socialno državo, ta pa je eden izmed načinov, da izboljšujemo položaj žensk v družbi. Zakaj? Ženske še vedno opravljamo veliko večino skrbstvenega, gospodinjskega dela. Vzgajamo otroke, kuhamo, pospravljamo, skrbimo, da so vsi na vseh tečajih in zdravniških pregledih in tako dalje. No, močna socialna država prevzame velik del tega bremena, dostopni vrtci, javne šole in zdravstveni sistem, pravica do plačane porodniške in bolniške odsotnosti, sistemi socialne pomoči itd. ženskam omogočajo, da so bolj avtonomne in da skrb za nadaljevanje družbe ni v celoti na naših hrbtih. Poleg tega predvsem pomagajo, da ženske niso v drastično slabšem materialnem položaju kot moški in jim je s tem omogočeno tudi samostojno življenje, brez partnerja. In ker so bili ti sistemi socialne države pri nas res močni, je bil položaj žensk realno boljši kot drugod po svetu. Ne trdim, da smo kadarkoli imeli popolno družbeno enakost, daleč od tega, ampak je bila neenakost morda malo bolj prikrita in posledično ni bila stvar javnih debat. Danes, ob krčenju socialne države, pa se neenakosti spet poglabljajo in posledično se tudi ženske spet upiramo.

Se ženske dovolj zavedamo svojih pravic oz. koliko smo tudi same “sprejele” patriarhalno miselnost družbe?
To je v bistvu kar težko vprašanje, saj je patriarhat sistem dominacije, ki prežema čisto vse pore družbenega in osebnega življenja ljudi. Vse skupaj se začne že zelo zgodaj, ob rojstvu, ali pa celo prej, ko se izve, kakšnega spola bo otrok. Glede na spol se za otroka določi barve oblačil, tipe igrač, in kar je še pomembneje, glede na spol nas patriarhalna miselnost že od rojstva tudi vzgaja, socializira v točno določen značaj in družbeno vlogo. Najbolj očitne so na primer ideje o ’pravi ženski’ ali ’pravem moškem’. ’Prava ženska’ v aktualni družbi ni glasna, ampak asertivna, ne zahteva, da se jo sliši in upošteva, ampak je lepa, tiha in skrbna. In ko nek posameznik ali posameznica ne ustreza temu, kar družbena ideologija od nje/njega pričakuje, bo ta oseba deležna sankcij. Zato se na primer ob ženskah na visokih položajih še vedno sprašujemo, kaj pa otroci in družina, saj bi bila ’pravilna’ družbena vloga za žensko biti mati, ne pa direktorica, in če je direktorica, očitno nekaj kot ’ženska’ ne dela ’prav’. To je, seveda, če vprašate mene, popolna norost. Vse lastnosti, ki jih pripisujemo ali moškim ali ženskam, so pač karakterne lastnosti, ki jih lahko ima kdorkoli, ne glede na spol, a ravno skozi socializacijo v dva točno določena tipa osebnosti patriarhat ženske podreja moškim, saj nas uči, da moramo biti pasivne, skrbne, da smo čustvene in je za nas primarno mesto dom, družina. In veste, če smo od rojstva obkrožene s takimi idejami, je to zelo, zelo težko preseči. Tudi mene je pred vsakim javnim feminističnim nastopom strah, vsakič znova moram presegati to, kar mi je dala primarna socializacija, in vsakič znova čutim, da to ni ’moj’ teren. Poleg tega, da neka politična aktivacija od žensk zahteva preseganje vsega, kar so nas v naših življenjih naučili, s sabo prinese tudi družbene kazni, pa četudi samo v obliki posmeha s strani moških, večkrat pa tudi v obliki nasilja.

 

Pa še nekaj bi želela dodati, vsak sistem zatiranja vzpostavi dve skupini ljudi, tiste, ki so zatirane, in tiste, ki zatirajo. Za zatirane skupine v družbi je sodelovanje s tistimi, ki zatirajo, navadno eden izmed redkih načinov, da pridobijo vsaj nekaj bonitet, ki pripadajo zatiralcem. Če bo na primer delavec tesno sodeloval s šefom in mu zaupal, kaj se dogaja med delavci, si bo tako najbrž vsaj za kratek čas zagotovil, da obdrži službo, morda pa celo prejel kakšno nagrado, predvsem pa bo s tovrstnim sodelovanjem imel občutek, da je bližje tistim na vrhu kot tistim na dnu. Kratkoročno takšne kolaboracije za posamezne ljudi delujejo, a dolgoročno bi bilo veliko bolj učinkovito, če bi ta delavec svoje sodelavce/ke organiziral v sindikat in bi si skupaj, seveda veliko težje, priborili iste ali pa še več bonitet kot on sam. In zelo podobno je pri položaju žensk v odnosu do moških. Ženske, ki sprejmejo patriarhalno miselnost, ki se ji podredijo, so deležne odobravanja s strani moških, medtem ko tiste, ki se temu upremo, hitro izgubimo moško podporo, tudi med ljudmi, ki smo jih morda kdaj smatrale za prijatelje.

Opozorila žensk o neenaki družbeni in zakonski obravnavi spolov so pogosto označena za neupravičena, feminizem pa ima vedno bolj negativen prizvok. Od kod taka diskrepanca med enim in drugim pogledom?
Veste, vedno, ko se je v zgodovini pojavilo neko progresivno gibanje, ki je svet in ljudi v njem razumelo drugače od konteksta prevladujočih ideologij, se je kot odgovor pojavila konzervativna reakcija. Če dam nek primer, ki ni vezan na feminizem … Ku Klux Klan je nastal v času malo po ameriški državljanski vojni, torej kasneje kot zavzemanja za abolicijo suženjstva in kot direkten odgovor na slednje. Progresivna gibanja si svet predstavljajo drugače od takšnega, kot je, bolj pravičnega in solidarnega do vseh, to pa v določenih delih družbe, predvsem tistih, ki zaradi statusa quo uživajo poseben položaj, seveda naleti na odpor. Tudi ob delavskih stavkah in bojih se vedno oglasijo predstavniki/ce kapitala, ki grozijo najmanj z apokalipso, če se bo, na primer, za nekaj 10 evrov povišala minimalna plača.

Na vsakem protestu izpostavite določeno problematiko. Letos ste v središče postavili nasilje in s prstom pokazali na vse sisteme, ki ob pojavu nasilja zatajijo. Kje vidite razloge za to? Gre za pomanjkanje znanja, senzibilnosti …?
Mislim, da gre za pomanjkanje politične volje in zakrivanje resnosti problema nasilja nad ženskami. V svojem delovanju večkrat slišim očitke, češ da ženskam pri nas ni tako hudo in da res pretiravamo. Da je včasih res bilo ogromno nasilja, ampak danes je vse drugače … No, statistični podatki se s tem ne strinjajo, organizacije, ki na terenu delajo z žrtvami nasilja, beležijo njegovo rast. Ampak danes v politiki (pa tudi družbi nasploh) dejstva izgubljajo na pomenu, bolj pomembno postaja, kaj si vsak posameznik/ca o nečem misli, in ne to, kar je dejansko res. Najbolj očiten primer tega je zagotovo problem globalnega segrevanja, kjer si je znanost enotna, da je velik problem in posledica človeškega ravnanja, medtem ko v politični sferi to ostaja odprta stvar debate. Podobno je s položajem žensk, vsakič znova moramo argumentirati in pojasnjevati, zakaj je feminističen boj še vedno zelo aktualen, kljub vsem dejstvom, ki jih poznamo.

Kot drugo pa, seveda v skladu z neoliberalno ideologijo, družba odgovornost za situacije, v katerih se znajdemo, prenaša na posameznike in posameznice. Revščino, ki je sistemska in kapitalizmu nujna za obstoj, se na primer danes razume kot problem posameznikov/ic, ki niso bili/e dovolj pridni/e … Če je med glavnimi vzroki za smrt žensk med 16. in 44. letom starosti na evropskem področju partnersko nasilje, se ne moremo slepiti, da gre za osebne probleme teh žensk in da so same odgovorne za njihovo reševanje. Najprej je torej nujno družbeno zavedanje, da je zatiranje žensk sistemske narave, četudi ni dobesedno tako zapisano v nobenem zakonu, ravno tako kot rasizem in revščina, in družbeni, sistemski problemi, terjajo sistemske odzive. A kot rečeno, najprej morajo biti prepoznani kot taki, kot družbeni problemi, ki smo jih dolžni/e reševati vsi, ne samo neposredno vpletene.

Nanizali ste kar nekaj konkretnih zahtev. Kako bi povzeli najpomembnejše, tiste, ki bi jih morali nujno čim prej uresničiti?
Kot najpomembnejši zahtevi bi izpostavila pravočasne in strokovne odzive policije na prijave spolnega nasilja, saj žrtve večkrat poročajo, da jih policisti niso vzeli resno, jim niso verjeli ali so jih celo odslovili. V takšnem okolju ne moremo pričakovati, da bodo ženske sploh prijavljaje pojave nasilja, kaj šele da se bomo proti njim lahko borili. Druga zahteva, ki je sicer vezana na prvo, pa je izobraževanje vseh javnih uslužbencev/k, ki se srečujejo s pojavi nasilja (zdravstvo, šolstvo, policija, centri za socialno delo) o spolnem nasilju in njegovih značilnostih, o prepoznavanju nasilja in o primernih, strokovnih načinih ukrepanja. Žrtvam nasilja se prepogosto dogaja, da jih tudi uradne institucije pustijo na cedilu, da na primer nasilen oče še vedno lahko videva otroke, ki jih pretepa, ali pa morajo ženske ob prijavi nasilja še večkrat v podrobnosti opisovati travmatično izkušnjo, kar travmo samo še poglablja … Torej, predvsem bi izpostavila izobraževanja vseh, ki se soočajo s pojavi nasilja, o senzibilnem in strokovnem soočanju s slednjim, kjer sta na prvem mestu varnost žrtve in sankcije za nasilneže.

Kakšni bodo vaši prihodnji koraki glede postavljenih zahtev?
Nasilje nad ženskami je vseprisoten pojav in zato zahteva zelo široko sodelovanje uradnih političnih institucij in civilne družbe. Me bomo še naprej opozarjale na vse slabosti našega sistema, bomo pa tudi eno izmed zahtev poskušale uresničiti kar same, to je zahteva, ki se nanaša na poenotenje in spremembo spolne vzgoje v šolah. Pripravljamo zloženke o spolnosti, pa ne le z medicinskega vidika, torej spolno prenosljive bolezni, zaščita pred njimi ipd., ampak tudi z družbenimi vidiki spolnosti, o spolnem nasilju in tako dalje. Te zloženke bomo razposlale vsem slovenskim šolam v prosto uporabo, če pa bomo imele kapacitete, bomo naredile še eno akcijo osveščanja po Sloveniji, kjer se bomo z mladino pogovarjale predvsem o družbenih vidikih spolnosti.

Seveda bomo tudi naslednje leto organizirale vsaj protest, naša želja pa je, da bi se naš protest v prihodnosti razvil v splošno stavko žensk.

So bile zahteve minulih protestov uslišane?
Ah kje, žal zaenkrat še ne predstavljamo dovolj velike grožnje, da bi se uradna politika odzivala na nas. Poleg tega pa je nasilje nad ženskami oziroma nasploh patriarhat še vedno ’tabu tema’, ki se je vsi na vidnih pozicijah raje izogibajo. Dovoljeno je govoriti o tem, koliko žensk je na visokih pozicijah in o podobnih liberalnih neumnostih, ne pa o dejanski materialni realnosti žensk. Če bi se začeli ukvarjati s slednjim, bi si morali priznati, da svoje delo opravljajo zelo slabo, vsaj z vidika polovice populacije, hitro pa bi bili deležni konzervativnih reakcij, ki so pri nas razmeroma močne, prav tako verjamem, da obstaja strah pred tem in posledično ’javno podobo’. Seveda sem nad tem tudi zgrožena, ampak v svetu individualizma na steroidih to ni presenetljivo, saj vemo, da se vsak briga za svojo ’rit’, svoj stolček, svet pa se vrti naprej nespremenjen … Za resne spremembe je treba zadeve v družbi pretresti, tudi koga užaliti, požreti kakšno težko besedo in se ne predati. Predvsem pa so družbene spremembe nemogoče, dokler jih poskušamo uveljavljati individualno, vsak/a  zase. To preprosto ne deluje, tisti, ki imajo moč, da zase spreminjajo stvari, se ne soočajo z enakimi težavami kot tisti, ki sploh nimajo glasu, kaj šele moči. In ena ženska direktorica več ne bo spremenila položaja izkoriščanih ženskih delavk, ena političarka več ne bo spremenila problema propada socialne države in revščine naših upokojenk. Spremembe, ki bi bile potrebne za koreniti družbeni preobrat, presegajo aktualno konstelacijo kapitalizma in predstavniške demokracije, feministični boj je potemtakem tudi antikapitalistični boj in boj za brezrazredno družbo. Če ni tudi to, ga sama ne razumem kot feminizem. V družbi, kjer je ekonomska produktivnost in profitabilnost glavno vodilo vsega, ženske že apriorno nastradamo, saj smo omejene z ’bremenom’ rojevanja in vsega, kar pride zraven, zaradi česar smo za kapitalizem premalo produktivne in predvsem prevelik strošek. V takšni postavitvi stvari je enakost med spoloma praktično nemogoča. Pa preden bo kdo pomislil, češ, saj se lahko ženska odloči, da ne bo rodila … Da, to sicer drži, a če se hočemo kot vrsta nadaljevati, mora nekdo rojevati nove člane in članice in nesramno je, da te ljudi obsodimo na drugotni položaj v družbi, na pozicijo nemoči in materialne odvisnosti od moških, hkrati pa vse, ki se za to ne odločijo in torej nimajo otrok, obsojamo.

Je javni protest tista oblika naslavljanja problematik, ki lahko privede do sprememb?
Kot sem omenila že prej, je za resne spremembe treba temeljito pretresti družbene sisteme in takšno delovanje znotraj okvirov sistema navadno ne deluje. Politične stranke so že zaradi samega sistema parlamentarne demokracije zamejene na določene načine delovanja in morajo pristajati na določene omejitve, ki so lahko ključnega pomena. Najbolj očiten prikaz tega je bila grška stranka Syriza, ki je v začetku bila protisistemska sila, z vstopom v parlament pa se je hitro deradikalizirala in na koncu celo povozila voljo ljudi ter pristala na ukaze evropskega vrha. Mislim, da je njihov primer lepo pokazal na notranje sistemske omejitve, ki ne dopuščajo kakršnihkoli resnih sprememb za realnost ljudi. V času, ko vseh dobrin proizvedemo veliko preveč, hrane toliko, da bi nahranili vse ljudi na svetu, pa vse to mečemo stran, ker se ne da prodati po tržni ceni, ko imamo v Ljubljani ogromno praznih luksuznih stanovanj in mlade, ki nimajo sredstev, da bi se osamosvojili, bi morali prepoznati iracionalnost kapitalizma in predvsem nemoč parlamentarnih demokracij, da se z njim soočijo.

Boj mora nujno potekati tudi izven uradnih političnih institucij in protest je lahko učinkovita oblika, to smo videli v Franciji, kjer gibanje ’rumeni jopiči’ sili vladajoče k sprejemanju sprememb. Še bolj učinkovita metoda boja pa je stavka, torej prekinitev dela. Družbeni sistemi delujejo zato, ker večina ljudi opravlja nekaj, kar jih vzdržuje. To je lahko delo v podjetju, s katerim se nadaljuje proizvodnja nečesa, ali delo v izobraževalnem ali kakem drugem javnem sistemu z namenom ohranjanja in nadaljevanja družbe ali pa delo v gospodinjstvu, ki vzdržuje in ohranja ljudi. Šele ob prekinitvi tega dela se lahko zavemo pomena in moči ljudi, ki to delo opravljajo. To smo videli ob stavkah v Luki Koper, ko je celotno slovensko gospodarstvo trepetalo samo zato, ker delavci nekaj dni niso delali. In tu je naša moč! Brez našega dela ne obstane noben sistem. Ravno v tem pa je tudi naša možnost, da sisteme spremenimo. Ustavimo svoje delo in zahtevamo spremembe, izboljšave, zakaj bi s svojim delom še naprej podpirali nekaj, kar nas omejuje? Po svetu se ob 8. marcu odvijajo tudi splošne stavke žensk, ko za ves dan prekinejo s svojim delom tako v službah kot doma. Tako opozarjajo na pomen svojega dela, hkrati pa na moč, ki jo imajo, če se le povežejo v kolektiv.

 Kakšen je bil letošnji obisk, ste zadovoljni z njim?
Po moji oceni je prišlo okoli tisoč ljudi, približno toliko kot prvo leto in malo več kot lani. Glede na to, da ta protest organiziramo brez kakršnihkoli resnih sredstev (letos smo porabile približno 100 evrov) in z zelo omejenimi kapacitetami, s prostovoljnim delom, smo z obiskom zadovoljne. Bi si pa seveda želele, da bi protest ob dnevu žensk oziroma morda stavka postala res množično gibanje, s katerim bi tudi lažje dosegale spremembe.

 Je protest na dan žensk dovolj ali bi jih moralo biti več?
Seveda bi jih moralo biti več, vsakič, ko beremo o še eni smrti ženske, o še enem posilstvu, o spolnem nadlegovanju s strani moških na pozicijah moči. Le tako bomo res pokazali/e, da so te stvari nesprejemljive.

Kaj bi sporočili ženskam v želji, da bi si bolj aktivno prizadevale za enako obravnavo v družbi?
Predvsem bi želela sporočiti, da status zatirane skupine ne pomeni, da smo res kakorkoli manj vredne. Ko s prstom pokažemo na krivice in nasilje nad nami, nas to ne spremeni v nemočne žrtve, ampak ravno nasprotno, tako pokažemo, da biti žrtev sistema ne pomeni biti nemočna in podredljiva, ampak da smo aktivne ustvarjalke lastne prihodnosti. Pa še to … Podpirajmo se med seboj. Ženske moramo stopiti skupaj in verjeti druga v drugo, si pomagati. Ne smemo sodelovati v zatiranju drugih žensk, ker se kadarkoli lahko same znajdemo v istem položaju. Kar se dogaja drugi ženski zato, ker je ženska, se na nek način dogaja tudi nam, vsem ženskam, zato moramo biti dovolj pogumne, da se temu upremo.

Nataša Fajon / Foto: Osebni arhiv

V novicah