Graditi moraš na tistem, kar imaš

V slovenski Istri živi že štiri leta. Sebastjan Mikša je Novomeščan, sicer nekdanji odbojkar, ki danes šteje 39 let. Profesor športne vzgoje z dekleti OK Ankaran Hrvatini, ki že drugo leto uspešno nastopajo med žensko prvoligaško odbojkarsko smetano, piše prav posebno zgodbo. Čeprav so svojo dvorano v Hrvatinih prerasli, to Mikše in njegovih varovank ni ustavilo. Kot sam pravi, mora filozofija vsakega kluba sloneti na tistem, kar imaš.

Novomeščan, ki je svoje življenje našel v Ankaranu.

Sebastjan, v Ankaranu živite že štiri leta. Kakšna je razlika med Istro in Novim mestom, od koder prihajate?

Razlika je v pitju kave. Bela kava pomeni v Novem mestu vedro kave, medtem ko se tu pije v majhni skodelici (smeh). Bistvenih razlik ni, vsi ljudje so prijazni in odprti, kar mi je zelo všeč.

Odbojka vas spremlja vse življenje. Začeli ste v domačem Novem mestu, igrali po različnih klubih, ne nazadnje tudi na Hrvaškem. Sedaj ste trener OK Ankaran Hrvatini. Če se spomnite svojih začetkov in današnjih časov … Kaj se je spremenilo?

Mi smo se z odbojko začeli ukvarjati precej pozno. Jaz osebno proti koncu osnovne šole. Na moji šoli takrat ni bilo moške odbojke, so pa dekleta trenirala. S fanti smo vselej hodili na njihove treninge, da bi jih motili. Trenerki smo šli pošteno na živce, tako da nas je poslala v klub, kjer smo tudi sami začeli igrati. Danes je drugače. Otroci so že zgodaj vključeni v trenažni proces. Ideja je, da jih čim prej pridobimo, saj je konkurenca v športu ogromna.

Pri 33 letih ste se športno upokojili. A z odbojko se nikoli niste zares »razšli«. Vaša žena je nekdanja odlična hrvaška odbojkarica, obe hčerki kljub mladosti že pridno trenirata, vi pa ste trener ženske članske ekipe. Zakaj odbojka?

Odbojka je bila vedno moj izhod. Tako kot marsikdo, bi lahko tudi sam hitro zašel na stranpot. Še danes rad igram odbojko. Pri 33 letih sem se odločil športne copate postaviti v kot in se posvetiti družinskemu življenju. Ker sem že v mladih letih igral odbojko in potem v prihodnosti tudi nadaljeval, je bilo logično, da se preizkusim tudi v trenerskem poslu. Ni mi žal. Veliko let sem bil del moške odbojke, zadnja leta pa uspešno krmarim v ženski. Odbojka je del mojega vsakdana.

Sedaj ste že vrsto let v Ankaranu. Kot sva povedala, ste trener ženske članske ekipe kluba, ki ni tako finančno močan. Filozofija OK Ankaran Hrvatini je naravnana tako, da delo temelji na mladih.

Nekoliko bi vas popravil. Mislim, da smo finančno, predvsem po zaslugi predsednika Bojana Cerovca, zelo sposobni. Zelo mi je všeč, da s financami razpolagamo transparentno. Porabimo toliko, kolikor imamo. Predsednik poskrbi, da je sleherna igralka – od najmlajše do najstarejše – deležna pozornosti. Verjamem, da je to prava filozofija. Jasno je, da moraš vselej graditi na tistem, kar imaš. Če pa se zgodi neka višja sila, nek enormen vložek, ni težko spremeniti dela iz amaterskega v profesionalnega. Ob primerni vsoti lahko hitro pripeljemo kopico profesionalnih igralk. A koliko bo ta zgodba trajala, je drugo vprašanje.

Ko sva se neformalno pogovarjala, ste mi dejali, da ste povsod kot pogoj za delo postavili mladino. Vedno želite delati z mladimi domačimi močmi. Drži?

Vsekakor je bil prvi pogoj v Ankaranu vizija kluba. Že ko sva se z Bojanom pogovarjala, mi je bilo pomembno, da tudi svoje življenje in ideje skušam prilagoditi sami viziji. Ampak, kot pravite, zagotovo so mlade moči ključne. Že v Krki, kjer sem igral, sem bil zadolžen za koordinacijo mladinskih selekcij. Ko se danes ozrem nazaj, lahko rečem, da nisem nikjer pustil pogorišča. Vsi, ki so prišli za menoj, so z delom nadaljevali, morda le kaj nadgradili. Zadeva teče naprej. In če nimaš mladih, je to veliko težje. Če se zdaj ozreva po ulici, lahko hitro izbereva pet potencialnih mladih športnikov. Vprašanje je samo, če si to želijo postati.

Pa so danes otroci pripravljeni oditi na igrišče in vzeti žogo v roke? Lahko otrokom vrnemo ulico?

Verjamem, da so. Starši in tisti, ki delamo z njimi, jim moramo znati to predstaviti na ustrezen način. Otrok potrebuje gibanje, družbo, žogo, kolo, lopar in zrak. Ne sme biti zaprt med štirimi stenami, z mobitelom v rokah. Ko smo bili mi otroci, so nas v soseski vsi poznali po imenih. Zakaj? Mame so kričale, naj gremo domov, saj je večerja na mizi. Takrat so nas vsi grdo gledali, a dejstvo je, da danes prav tega primanjkuje.

Če se vrneva k vašemu klubu. Ni skrivnost, da si želite nove dvorane. Dejstvo je, da ste v prostorski stiski, saj imate ogromno selekcij. Vam bo lokalna oblast v Ankaranu prisluhnila?

S to zgodbo se že nekaj dogaja. Pred kratkim so bile volitve, oblast v Ankaranu ostaja ista. Še pred volitvami so potekali pogovori, tudi mi kot klub smo bili vpleteni. Težko bi šli iz sedanjih okvirjev. Že zdaj poberemo veliko terminov v šolskih dvoranah v Ankaranu in Hrvatinih. Verjamem, da obstaja zanimanje za novo dvorano. Kdaj nam bo na voljo, pa težko rečem.

Sebastjan Mikša z mladimi dekleti v Ankaranu piše prav posebno zgodbo.

Čeprav ste infrastrukturno na tankem ledu, pa imate za seboj pravo trumo navijačev. Dvorana OŠ Antona Ukmarja, kjer članska ekipa igra prvoligaške tekme, je vedno nabito polna. Vsi tisti, ki so okoli kluba, dihajo z vami.

Ko bomo imeli večjo dvorano, bo tudi ta polna (smeh). Vidim, da si ljudje v Ankaranu želijo dogajanja. Predvsem pa je nekaj najlepšega, ko prideš na tekmo spremljat svojo hčerko, vnukinjo ali sosedo. In to na najvišji ravni. Dekleta sama vedo, koliko ur morajo preživeti v dvoranah, da pridejo do tega. In čemu se morajo odreči.

Če se dotakneva še rezultatov članske ekipe v tej sezoni. Je obstanek, ki bi vam uspel že drugo leto zapored, realen cilj?

Vsekakor. Tako jaz kot dekleta bomo dali vse od sebe, da ta cilj tudi uresničimo. Letos smo po rezultatih celo boljši. Zbrali smo več točk, na lestvici smo višje uvrščeni. Edina minusa sta star sistem in poškodbe. Če ne bi prišlo do reorganizacije prvoligaškega tekmovanja v naslednji sezoni, bi že igrali v končnici za prvaka. Tudi poškodbe so nas precej zdesetkale, a kljub temu verjamem, da bomo obstali v ligi.

Zaključiva pogovor tam, kjer sva ga začela. Ostaja Sebastjan Mikša v Ankaranu? Je Istra vaš dom?

Dom je tam, kjer je družina. Želimo ostati tukaj. Dovolj je bilo selitev. Moram poudariti, da nisem vezan na nek prostor. Čustveno bo moje srce vedno v Novem mestu. Sem navijač Krke. A sedaj sem tu. Sicer pa nikoli ne veš, kje boš končal.

ARMIN SEJARIĆ

V novicah