V Kubedu prireditev ob 150. obletnici prvega slovenskega tabora

V Kubedu bo danes potekala prireditev Od besede do države, s katero bodo obeležili 150. obletnico prvega slovenskega tabora v Kubedu. Ob 19. uri bodo odprli prenovljeno hišo pesnika Alojza Kocjančiča, ob 20. uri bo na travniku za igriščem osrednja proslava.

Predvideno je bilo, da bo slavnostni govornik predsednik republike Borut Pahor, a, kot so potrdili v Mestni občini Koper, se dogodka ne bo udeležil, ker je danes odpotoval v Pariz.

Kot piše v vabilu na prireditev, je tabor v Kubedu naznanil velik premik v smeri krepitve narodne identitete in samozavesti slovenskega prebivalstva.

Narodni tabor v Kubedu, ki je potekal v avgustu 1870, je sklical profesor, narodni buditelj in duhovnik Franjo Ravnik. Bil je tudi glavni politični govornik in je uvodoma poudaril, da govori na slovenskih tleh. Predsednik tabora je bil Karel Lavrič. Okoli 4000 Istranov je tedaj zahtevalo Zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine v šole in urade, nižje davke ter slovensko glavno šolo v koprskem okraju, piše v prispevku o Ravniku na spletni strani primorci.si.

Pesnik, prosvetni delavec in duhovnik Alojz Kocjančič se je rodil leta 1913 v Kubedu. Njegov oče je umrl kot vojak v prvi svetovni vojni in mati je ostala sama s tremi otroki. Po končani ljudski šoli v Kubedu je odšel v goriško semenišče. Poučevali so ga zavedni Slovenci, ki so se upirali fašističnemu režimu. V semenišču je spletel mnogo poznanstev in prijateljstev. Pod vplivom svojih prijateljev in mentorjev je začel pisati pesmi, prozo in dnevnik.

Po maturi je vstopil v bogoslovje, junija 1937 je bil v goriški stolnici posvečen v duhovnika. Eno leto je bil kaplan v Buzetu v hrvaški Istri, nato je bil prestavljen v Koštabono, kjer je deloval 25 let, najprej kot župnijski upravitelj, potem pa kot župnik. Vmes je devet let upravljal župnijo Pomjan, 16 let pa župnijo Šmarje pri Kopru.

Duhovniško poslanstvo je vedno opravljal z globoko osebno predanostjo in zavzetostjo, zaradi svoje narodne zavednosti pa je bil nenehno trn v peti lokalnim oblastem. Maševal je v latinščini, pridigal pa vedno v slovenščini. Zaradi njegovih prizadevanj za ohranjanje slovenskega jezika v javnem govoru ga mnogi danes uvrščajo med tako imenovane “istrske čedermace”. Čeprav je bil v vseh vidikih zvest Istri, pa Kocjančič ni pisal v istrskem narečju, temveč izključno v knjižnem jeziku.

Novembra 1963 je bil premeščen v župnijo Klanec, ob tem pa je soupravljal tudi župnijo Gročana-Draga. Upokojil se je leta 1974. Umrl je leta 1991 na Klancu, pokopan pa je na kubejskem pokopališču.

V najstniških letih je prvi pesmi objavil v ilegalnem listu Gmajna leta 1936 pod psevdonimom Kubejski. Pogosteje je začel objavljati poezijo in prozo po vojni, in sicer v Slovenskem Jadranu, Borih, Obzorniku, Organizacijskem vestniku Ciril-Metodovega društva, društvenem glasilu Nova Pot in in Rodni grudi.

Leta 1962 je izšla njegova prva pesniška zbirka Šavrinske pesmi. V obdobju od 1975-1982 je objavljal pretežno v Družinski pratiki. Leta 1982 je pri koprski Založbi Lipa izšel dopolnjeni ponatis Šavrinskih pesmi pod naslovom Brumbole. Po Kocjančičevi smrti, leta 1992, pa je Založba Lipa izdala še zbirko njegovih pripovedi Ljudi opeval sem, vode in skale, piše na spletni strani www.primorci.si.

V novicah